svpm_o_gruziji

Doktor Aleš Mavrko, ste omenili ta postsovetski prostor, pa če nekako potegnemo še črto z Evropo. Hočemo v Evropo, nočemo Putina in Rusije, je v sobotoh grmelo več kot pol milijona protestnikov v Gruziji, na trgu Evropske unije v Tbilisiju. Gre za protest proti spreti sporni zakonodaji, ki omejuje medije. Nekateri to poskušajo prikazati čisto v drugi luči kot drugi. Kako bi vi to razložili našim poslušalkam, poslušalcem? Ja, je to kaj težko razložiti. Čeprav moram reči, da trenutno imamo kaj predvsej v sporednic, ki dogajanje v Gruziji povezujejo s tem, kar se je dogajalo v Ukrajini pred dobrimi desetimi leti. Tam smo imeli kaj predvsej podobno izhodiščno sliko. Zdaj, Gruzija je sorazmeno majhna država, ki je imela tako kot Ukrajina veliko smolo s sosedom in ta sosed, ki je na njo vseh zadnjih stoletjih najbolj vplival, je bila Rusija. Zato sodi Gruzija med tiste dežele nekdanje Sovjetske zveze, ki ima do Rusije najbolj za držanodnost. Tako rečemo, da je to protirusko razpoloženje med Gruzici med najmočnejšimi v nekdanih Sovjetskih zveze. Oni niso si želeli vstopiti v Sovjetsko zvezo, pa že v času carizma je, recimo, ruski carski režim prisilno pridružil Gruzijsko pravoslavno crkvo, ki je ena starejših avtokefalnih cekva na svetu v ruski pravoslavni crkvi. Čutili so se zatirane, zato se je Gruzija tudi med prvimi državami najodločnej osamosvojila, potem tudi ni takoj vstopila v novo sojeno skupnost neodvisnih držav in precej ima eno zelo svežo izkušnjo z Rusijo, to pa je ruska invazija leta 2008. Shoda je, da te invazije nismo preveč resno vzeli v Evropi, ker potem bi mogoče kar, kar se je kasneje dogajalo, namo stalo prihranjeno, ampak takrat smo bili pač nekako vsi zadovoljni, da je uspelo francoskemu predsedniku Sarkozijo pripričati Putina, da takrat nega gruzijskega predsednika Sakašvilija ni preprosto obresil. Zato smo bili s tem, da se to ni zgodilo, pa da si Rusija poleg Abhazije in južne osetje ni še časa dovega vzela, smo bili s tem zadovoljni takrat. Skratka, gruzici ne marajo Rusov, ampak paradox je pa podoben, kot je bil v Ukrajini celo leta 2013, da pa hkrati že kar dolgo imajo na oblasti stranko gruzijske sanje, ki pa skuša v najmanj, kaj lahko rečemo je, da skuša sedeti na dveh stolih. Kar se tiče njenega ustanovitelja, tajkuna oziroma oligarha Ivanišvilija, je ne sporno, da njegovo srce bije bolj za Gruzijo. Imam tam seveda tudi gospodarske stike in ustanovil je to stranko gruzijske sanje tudi malo kot izpostavo svojih gospodarskih interesov, ampak te stranke je uspela že leta 2012 zmagati na volitvah. Te so bili pa gruzici po drugi strani siti svojega takratnega voditelja, predsednika Mihajla Sakašvilija, ki je pa leta 2004 prišel na oblast po tako imenovani revoluciji vrtnic in on je v resnici že zaradi svojih družinskih povezav, nizozemka je močno pospesil gruzijsko pot proč od Rusije proti Evropski uniji, ni pa bil čisto imun na to, da bi poskušal ovekovečiti svojo vlastno oblast in oblast svoje stranke. Zato se mi zdi, da imamo zdaj v Gruziji neko situacijo, ko sicer vecina volilcev nemaja Rusije in njena strani Evropske unije, hkrati pa niso predvrčno vdušeni, da bi se Sakašvili, ki je trenutno sicer v Zaporu in to je tudi ena sporednica z Ukrajino, kjer je bila v Zaporu dolgo Julija Timošenko, da bi se Sakašvili vrnil na oblast. Moroče, da je v Gruziji bilo nekaj tega sentimenta, ki je v Sloveniji precej raširjene, vse samo, da ni Janša, torej je bilo v Gruziji dolgo vse samo, da ni Sakašvili in na ta način so gruzijske sanje postopoma utrjevale svojo oblast. Ob enem pa so se na zunaj delale, da so še vedno, kot je bil Sakašvili, za vstop v Evropsko unijo, kar je seveda tudi razpoloženje večine gruzicev, za razliko recimo od armenicev, ki so bili dolgo časa izrazito naklonjeni, povezovani z Rusijo, to se pa tudi v zadnjih mesecih in deloma že letih spreminja. In se mi zdi, da se daj se čuti ta oblast pod vodstvom gruzijskih sanj, ki traja že od leta 2012 in imajo že večino v parlamentu, da lahko zdaj počasi zgradijo režim, ki bo na nek način podoben Ruskemu, torej pravzaprav tisti nedosedljivi ideal, ker tako verjetno ne bo šlo, ampak in nekaj časa bodo verjetno še poskušali sedeti na obih stolih. Se mi pa zdi, da se bo potem na koncu se bo verjetno zgodilo tako, kot se je v Ukrini leta 2013, ko je spet proruski predsednik Janukovič uradno ustrajal na približovanju Evropske unije, ko jo pa treba podpisati s porazum, pa je naenkrat odstopil, ker seveda se pa zavedajo tudi v Gruziji, da Evropska unija potem, če se približa Evropsko unijo in pa če se se bo pridružila Evropsko unijo, potem seveda odpade saj razvoj v smeri Putinovemu podobnega režima. Torej zdaj imamo eno tako čudno stanje, upravzaprav ta situacija dveh stolov je na razpotju nekako, kako vi vidite? Tega v Gruziji imenuje Ruski zakon, ker omejuje delovanje družbenih organizacij, ki so kakojkoli dobivali nekaj sredstva iz tujine in bi se potem morali tako kot v Rusiji registrirati kot tuji agenti in to je potem izhodišče za njihovo šikanjiranje. Saj v Rusiji je bilo tako, pa v Ukrajini tudi, če bi ta zakonodaja obveljala in jutri bo verjetno to usprejeto, potem bo predsednica republike, ki je sicer bila izvoljena s podporo v gruzijskih sanj, ampak so se potem rašli Salome Zurabišvili, bo verjetno dala veto, potem bodo verjetno zakonski predlog nekoliko omilili. Odvisno pa je tudi kaj od tega, kako močan bo pri tih zulic, ki je končno enkrat so že umaknili ta predlog in niso šli do konca, kaj ti gruzici imajo spet nekaj skupnega z Ukrajinci, da so že večkrat v sodobni zgodovini zrušili oblast, torej kot rečeno leta 1990 je bil njihov prehod v neodvisnost med najodločenjšimi, potem so pa leta 2003-e, pa tu je ta revolucija vrtnic proti takratnemu že dolgoletnemu gruzijskemu predsedniku Ševarnadzeju. Ševarnadzej je bil pa v bistvu tudi en tak primerni. Imel je velik prestiž tudi v Zahodnje Evrope in v Združenjšavah Amerike, ker je bil zunanji minister Sovjetske zveze, ki je veljal za tistega, ki je predsej prispeljal k mirnemu razpadu Sovjetske zveze, zato so mu dali v Gruziji, potem ko je bil predsednik v en manj proste roke in je uspešno nekako karmaril vzlasti med Združenjšavami Amerike in Rusijo, njegovo srce je bilo pa sveda bolj v tisti smeri. Da bi tudi Gruzija postala podobna Rusiji.